Ura ni bila še niti dvanajst, Muri pa je bil že precej okajen. Bil je eden izmed tistih dni.

»Pizdarija, zdaj pa sneg že resno naletava,« je rekla Anniken, ki je stoje na prstih čez prodajno polico pogledovala skozi izložbeno šipo. V desetih minutah, odkar sta z Murijem vstopila, je  sneg  že  dodobra pobelil manjše parkirišče pred trgovino. Anniken je nekoliko zaskrbelo, kako jima bo uspelo vse stvari odnesti do skvota. Vozička si najbrž ne bosta mogla sposoditi, ker so avtonomci zadnjič izgubili že drugega v dveh tednih. Pizdarija, kako in kje lahko založiš voziček? Pogledala je Murija, ki se ji je široko nasmehnil.

»Bova že kako, ne skrbi zaradi snega,« ji je zagotovil in se spet posvetil izbiri vina. »Rdeče, ne? Če verjameš ali ne, piva ne morem več niti videti.«

Anniken je bila švedska anarhistka na obisku za novo leto, do katerega je bil še slab teden. Muri je bil po malem zaljubljen vanjo in v njene dolge, črne drede, vse odkar jo je prvič srečal na nekem poletnem festivalu v centru mesta, kjer je preživljala čas z drugimi bruhalci ognja. Takrat je bila nastanjena v Peinardu, zdaj pa v Avtonomu, kar je Muri videl kot priložnost, ki mu je padla v naročje, in je ni mislil izpustiti  iz rok. Želel si jo je intimneje spoznati in verjel je, da je na dobri poti. Sredi noči sta se s Scene skupaj vrnila v Avtonom in tam naletela na manjšo skupino praznično razposajenih pankerjev. Pridružila sta se jim pri praznjenju pločevink piva, vendar sta sedla nekoliko vstran na kavč, kjer sta na koncu sede zaspala, naslonjena drug na drugega.

Zjutraj ju je kmalu predramil vrvež, saj je v skvot prispela še ena skupina gostov, anarhistov iz Srbije. Muri je Anniken ponudil manjši kozarec vodke. Utrujeno in skeptično ga je pogledala.

»Spij!« ji je prijateljsko ukazal.

»Si nor?« je rekla. Bil je bolj očitek kot vprašanje.

»Rusi temu pravijo opohmelicja,« je vztrajal. »Jutranji kozarček močne pijače, ki odžene mačka.«

»Slišala sem, da imajo Rusi več besed za pijanska stanja kot Eskimi za sneg,« je rekla, vzela vodko in po švedsko nazdravila: »Skål

Po treh kozarcih se ji je v obraz vrnila rdečica in njene oči so spet postale igrive. V kuhinji se je javila, da bo pripravila kosilo za nič manj kot ducat ljudi. Male anarhistke, med njimi Tisa, ki je bila pri sabotaži veletrgovin v Shopping parku v paru z Adriano, so Anniken ponudile pomoč pri nakupovanju hrane, vendar jih je odslovila s preprosto kretnjo roke. Za to nalogo je že zadolžila Murija, ki je novim gostom ravnokar dotakal drugo dozo vodke. S kavča ga je dvignila s takšno lahkoto, kot bi pograbila suknjič. To je pri Srbih izzvalo posmeh, vendar Murija ni motilo. S širokim nasmehom ji je sledil. Tokratna novoletna zabava bo še posebej imenitna, je pomislil.

V bližnji trgovini se Anniken ni več znašla. Neorientirano je vijugala med prodajnimi policami in pritegovala sumničave poglede petih prodajalk.

»Torej ste vsi vegetarijanci?« je že tretjič zamišljeno vprašala.

»Ne, ne vsi,« je ponovil Muri. »Večina pa je. Tako da mora biti kosilo, če ga boš kuhala za ducat ljudi, vegetarijansko, to ti pravim.«

»Aha …« je pokimala in skenirala začimbe pred seboj; njen voziček je bil še vedno prazen. »To bi utegnilo trajati.«

Na koncu je nakupila več kilogramov zelenjave in konzerv paradižnikove omake za vegetarijanski golaž. Na blagajni je prosila   za dve škatli. Starejša prodajalka je svoj nezaupljivi pogled le s težavo odtrgala od nje in tiho odkorakala v skladišče.

»Vau,« se je zasmejala Anniken. »Torej je res. Anarhisti smo v tej državi resnično osovraženi. Dobro ste nam uničili imidž, odkar sem bila nazadnje tu. Poleti so mi ljudje metali denar v klobuk, danes pa se mi še prodajalka boji postreči.«

»Mogoče pa se boji, da je ne boš spustila domov,« je ugibal Muri.

»Kako to misliš?«

»Ura je dvanajst, zapreti bi že morali, vendar ob tvoji nakupovalni hitrosti nič ne kaže, da se bo to kmalu zgodilo.«

»Kaj pa blebetaš? Saj sva na blagajni.«

»Natanko to,« ji je pomežiknil. »Če si deset minut iskala zelenjavo in jo potem kos za kosom izbirala naslednjih petnajst, koliko časa bo trajalo šele, da jo boš pospravila v dve škatli? In kaj se bo zgodilo,     če bo ena večja od druge? Boš plačala s kovanci ali s kartico? Veš na pamet celo svojo PIN-kodo ali samo prve tri številke? Po mojem jo mučijo taka vprašanja.«

V smehu je zmajala z glavo:

»Odjebi, Muri. Še vedno stavim, da jo bolj skrbi, če ti pri sebi skrivaš bombo.«

Muri jo je že hotel opozoriti, naj bo v javnosti previdna s takšnimi šalami, ko mu je pomignila, da se prodajalka vrača.

»Poglej, res nosi dve različni škatli. Manjša bo za tvoje vino.« Sneženje se je nekoliko umirilo; zrak je bil mrzel in čist.

»Ampak resno, vzdušje tu je  drugačno,«  je  dejala  Anniken,  ko  sta s škatlama v naročjih hodila drug poleg drugega. »Stvari so se spremenile.«

»Je tako zelo očitno?« je nedolžno vprašal Muri.

»Je. Šele tri dni sem tukaj, pa me je policija že dvakrat popisala, najprej na železniški postaji in potem še predvčerajšnjim pred Sceno. Poleti sem bila tukaj en mesec, pa se mi kaj takega ni zgodilo niti enkrat samkrat. Ampak saj ne gre samo za to. Vidim, kako me ljudje gledajo na ulici, vidim tudi, kako se gledajo med sabo. Napetost je v zraku.« Muri je pomignil proti grafitu, ki je bil načečkan na zid na drugi strani ulice.

»Merry crisis and happy new fear – ta slogan izvrstno povzema razpoloženje po vsej državi. Napadi, demonstracije, divje stavke, recesija, predčasne volitve, ki ne bodo razrešile politične krize …«

Šla sta mimo raztrganega plakata Stranke ljudstva, na katerem je  ob sliki voditelja Thomasa Rotha z nekaterimi vidnejšimi člani pisalo Stranka zaupanja in za upanje!. Muri je videl, da Annikenina dobra volja hitro izpuhteva. Zadnje, kar je hotel, je bilo, da bi obžalovala svoj obisk.

»Položaj je težak in anarhiste napadajo z vseh strani,« je priznal in jo rahlo dregnil s komolcem. »Zato pa smo toliko bolj hvaležni za obiske iz tujine, za vso moralno podporo. To nam veliko pomeni.«

»Skvoti so res nabito polni,« je prikimala.

»Izjemna solidarnost. Nisem pričakoval, da bo prišlo toliko ljudi.«

»Ah,« se je zasmejala. »Še nikoli nisi slišal vica, koliko anarhistov je potrebnih, da se privije ena žarnica?«

»Koliko?«

»Sto.«

»Okej, zakaj?«

»Eden bo privil žarnico, ostalih devetindevetdeset pa mu bo izkazovalo solidarnost.«

Muri se je tako zasmejal, da mu je škatla skoraj padla iz rok.

»Veš,« je dejal, potem ko sta nekaj metrov prehodila v tišini, »v tem mestu je kar nekaj krajev in prostorov, kamor lahko človek zvečer pobegne pred vso živčnostjo, direndajem in, kaj pa vem, policijskimi beležkami. Če si za, ti lahko kakšnega pokažem.«

»Zelo lepo od tebe,« je dejala brez cinizma in pokimala. »Kaj pa imaš v mislih?«

»Pusti se presenetiti.«

Muriju se ni niti sanjalo, kam bi lahko šla, njegove misli so bile preveč razpršene, toda zaradi tega ni bil v zadregi; ves dan je imel na voljo, da se česa spomni. V skrajnem primeru se bo za nasvet obrnil na svoje prijatelje, je sklenil.

»Pizdarija!« je spet zaklela Anniken in pomignila z glavo proti črnemu kombiju, ki jima je, nesramno parkiran čez pločnik, blokiral pot.

Kombi je imel zatemnjene šipe in obrnjen je bil proti Avtonomu,  do katerega je bilo le še okoli dvesto metrov. Murija je obšel zelo nelagoden občutek.

»Ne sekiraj se,« je rekel. »Pridi, greva na drugo stran ulice.«

»Ne, pojdiva okoli, če že ni nikogar na cesti. Škoda le, da imam polne roke, z veseljem bi ga opraskala s ključem.«

Ko sta stopala mimo kombija, so se njegova drsna vrata iznenada sunkovito odprla in ven so skočile tri mogočne postave v policijskih uniformah. Muri se je močno zdrznil in vrgel škatlo pod noge prvemu policistu, ki ga je poskušal zgrabiti; steklenice so se razbile   in poteptani sneg je takoj pordel. Skočil je dolg korak nazaj in se z izbuljenimi očmi obrnil k Anniken, ki se je opotekla proti sredini ceste. V rokah je še vedno držala škatlo in na ves glas kričala, vendar Muri ni razumel, kaj. Policisti se niso menili zanjo. Spravili so se nanj. Dva sta mu zvila roke za hrbet, da je kar pokalo, in ga vklenila, tretji pa ga je z jekleno pestjo boksnil v prsi. Muriju je zaprlo sapo in nekaj trenutkov ni mogel dihati. Bil je povsem brez moči. Policisti   so ga vrgli na sedeže kot vrečo gnilega krompirja; eden od njih se   mu je z vso težo usedel na stegna in ga z levo roko tiščal za vrat, da  se ni mogel premikati, druga dva pa sta skočila na sedeže za njima.  Še preden je zadnji z vso silo zaloputnil vrata, so speljali. Voznik je v stranskem ogledalu videl le še velik rdeč madež na cesti in Anniken, ki je izpustila svojo škatlo in besno mahala z rokami.

»Låt honom gå, DIG GRISAR!«

Muri je zaradi temno modrih uniform vedel, da gre za pripadnike posebnih policijskih enot. Tudi sicer bi mu bilo jasno. Ti ljudje so znali tepsti: siloviti, a kratki udarci, s katerimi so prizadejali hude bolečine, medtem ko se na telesu ni poznalo nič. Udarci so padali po Murijevi glavi in njegovem hrbtu, predvsem po ledvenem predelu, kjer je najbolj bolelo. Policisti so ves čas vpili nanj:

»Kje so bombe? Kje so skrite bombe?«

»Kje je naslednji cilj napada? Kdo je tarča?«

»Vino mi boš metal v noge, kreten? Smrdljivo brozgo boš zlival po meni? Ha? Odgovori!«

»Kdo je bila mala? Od kod?«

»Odgovori, kreten!«

»Koliko ljudi je danes prišlo v skvot? Koliko vas je zdaj?«

»Kje so bombe? Kdo je naslednja tarča?«

»Kje so bombe?«

»Odgovori!«

Muri ni mogel slediti vpitju. Bil je v šoku. Bitje srca je kmalu preglasilo vse glasove. Zdelo se mu je, da ne more več niti normalno dihati. Zrak je zajemal s polglasnim ječanjem. Ni več čutil posamičnih udarcev, žgoča bolečina se je enakomerno razširila po celotnem zgornjem delu telesa. Njegove noge so tako otrpnile, da sta mu morala dva policista pomagati po stopnicah skozi vhod glavne policijske postaje v centru. Muri je bil prepričan, da bo tu zagledal vse svoje prijatelje. Vilona. Lukasa … čim so ga privedli skozi vrata, so njegove razširjene zenice začele mrzlično skenirati prostor … Saida. Adriano. Tiaro. Avla je bila polna hitro premikajočih se ljudi, vendar v razpršeni množici ni razpoznal nobenega obraza. Bil je povsem izgubljen, v glavi mu je preveč odmevalo, da bi lahko ugotovil, kaj   se dogaja. Okoli njega je bila resda gneča, vendar nič ni kazalo, da   bi vladale izredne razmere, kar je Murija le še bolj begalo. Še vedno  je pričakoval, da bo vsak čas zagledal Lukasa ali Adriano ali … Ni več vedel, ali ima otrple noge ali je zgolj paraliziran od strahu. Je tisto Vilon? Ne. Trije policisti so ga odvedli po dolgem hodniku in po stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Tam so ga posedli na ozko leseno klop, ki je odrekala vsakršno udobje, in mu zaukazali:

»Da se niti slučajno ne premakneš!«

»Niti za jebeni milimeter!«

Dva sta se vrnila po stopnicah navzdol, eden pa je ostal, vendar je kazal več zanimanja za avtomat s hrano in pijačo kot pa zanj. Muri je še nekaj časa plitvo dihal, medtem ko so njegove oči nemirno švigale levo in desno. Po nekaj dolgih minutah mu je končno postalo jasno. Globoko je zajel sapo in močno stisnil še vedno vklenjene pesti.

»Niso te dobili, to ni to,« se je v mislih pogovarjal sam s seboj. »Za karkoli že gre, to ni to! Če bi šlo zares, te menda ne bi privlekli skozi glavni vhod in te pustili sedeti na hodniku. Idiot! Če bi šlo zares, bi zdaj že visel za noge s stropa in scal kri. To ne more biti to. Ne, to ni to!« Muri je nenadoma začutil, da v njegovem trebuhu  vre.  Pivo  in vodka sta se naglo dvignila po požiralniku in,  preden  je  sploh  lahko odreagiral, v dolgem loku bruhnila iz njega. Smrdljiva brozga alkohola in napol prebavljenih kosov hrane se je razlila čez hodnik vse do nasprotnega zidu.

»Ti prekleti pizdun!« je ponorel policist in uperil prst vanj. »To si naredil nalašč! Utihni!« Preskočil je rjavo lužo in se napotil proti stopnišču. »Da nisi niti pomislil na to, da bi se premaknil, ker boš polizal vse, kar si skozlal! Prekleti pizdun kretenski!«

Čez nekaj minut se je vrnil v spremstvu čistilca. Muri se je še vedno tresel zaradi slabosti in izčrpanosti, a tudi zaradi navala adrenalina, ki še ni popustil.

»Tja – ob zid!« mu je ukazal policist in sledil je njegovemu prstu.

»Počepni!«

Muriju je prej tako močno odleglo, da je zadnje pljunke bruhanja pospremil s pridušenim smehom. Toda zdaj, ko je gledal, kako čistilec z redkimi, sivimi lasmi čisti svinjarijo z metlo, ki je videti še starejša od njega, mu je bilo žal.

»Opravičujem se,« je rekel. »Toda ne dajo mi vode in …«

»Utihni!« se je zadrl policist. »Komu, za vraga, pa bi se zdaj rad smilil?« Iz sosednje pisarne sta prišla dva policista. Začudeno sta se zazrla v smrdljivo brozgo na tleh in se nato srepo zapičila v Murija. Ko sta šla mimo njega, ga je eden silovito brcnil v meča in se obrnil k policistu, ki ga je varoval:

»Saj ne zameriš, a?«

»Ah, kje pa, še premalo si ga.«

Muri je močno stisnil zobe, da ni izustil nobenega zvoka. Policista sta pustila vrata pisarne priprta in Muri je lahko slišal radio.

»… naj bi preiskovala nove sledi v zvezi z bombnimi napadi, vendar v  tiskovnem  predstavništvu  policije  tega  niso  želeli  ne  potrditi  ne zanikati. Kritike delovanja policije in vlade pa se po nedavnem odpustu Adorjana Acoste iz bolnišnice še stopnjujejo. Spomnimo: kolumnist tednika Naša družba je  predstavnike  vladajoče  koalicije na predvčerajšnji tiskovni konferenci obtožil, da namenoma nočejo prijeti napadalcev nanj, nekatere vidne sindikaliste pa celo, da stojijo za organizacijo atentata. Zaradi njegovih izjav nekateri sindikalni voditelji napovedujejo zasebne tožbe. Medtem se postavljajo nova vprašanja v zvezi s tremi tujimi  anarhisti, španskimi državljani, ki  so dan pred streljanjem na Acosto izginili neznano kam. Policija preiskuje, ali je trojica moških, starih od štiriindvajset do petindvajset let, povezana z napadom, in je za njimi razpisala tiralico. Anarhistični aktivisti, ki zavračajo vse sume na njihov račun, pa od policije že več dni zahtevajo, naj jih razglasi za pogrešane. Danes zjutraj je na glavni policijski postaji v prestolnici prišlo celo do prerivanja. Pridržani so bili štirje ljudje. Anarhisti tudi napovedujejo protestni shod proti, kot navajajo, medijsko-politični kampanji laži in državni represiji, uperjeni zoper njih. Premier v odstopu Patrick H. Renaud je na predvolilnem shodu Naprednih demokratov znova poudaril odločnost države v boju proti terorizmu in obljubil, da bodo odgovorne za napade privedli pred roko pravice.«

Murija je stisnilo v prsih. Neopazno je pogoltnil slino.

»Razmere medtem ostajajo napete. Včeraj popoldan so zaradi grožnje s podtaknjeno bombo že drugič v nekaj dneh evakuirali uslužbence Vrhovnega sodišča. Kasneje se je k sreči izkazalo, da gre znova zgolj za lažno …«

Vrata so se treskoma zaloputnila. Čistilec je opravil svoje delo in policist je Muriju ukazal, naj sede nazaj na klop. Minute so se vlekle v neskončnost. Odmev oddaljenih korakov se je zdel kot upočasnjeno tiktakanje ure. Murija je spet začela razjedati paranoja. Videl je, da   ga policist opazuje s strani. Ga preverja? Je to vse skupaj test? Obrnil je glavo na desno v pričakovanju, da bodo po stopnicah vsak čas privedli Lukasa. In za njim Saida in nato še ostale. Mogoče pa so ga vseeno prijeli v povezavi z napadi. Mogoče niso bili dovolj prepričani o njegovi krivdi, zato zdaj čakajo, da se bo s kakšno nepremišljeno reakcijo, napačno kretnjo izdal. Njegov pogled je bil nepremično uprt proti stopnišču. Navsezadnje so ga specialci počakali na ulici. Kaj drugega bi lahko bil razlog?

Njegove misli so pretrgali cmokajoči koraki, ki so se naglo približevali po stopnicah navzgor. Čas je stekel hitreje. Na hodniku se je prikazal čokat starejši moški z orlovskim obrazom, zavit v črn plašč, s katerega je zaničljivo otresal sneg. Muri je vedel, da je ta možakar tu zaradi njega; policist se je nemudoma vzravnal. Možakar mu je pomignil, Murija pa komaj ošvrknil s pogledom. V levi roki je prenašal aktovko in z njo pokazal na vrata navzdol po hodniku.

»Pelji ga v sobo 109,« je naročil policistu in se umaknil v pisarno.

»Takoj pridem.«