V nagovoru Evropskemu parlamentu o stanju Evropske unije je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker naslikal vizijo prihodnosti, ki jo poganja svež veter, ki je v bruseljskih sobanah zapihal po porazu populizmov na letošnjih volitvah v Franciji ter na Nizozemskem. Sprašujemo se ali Junckerjeva vizija temelji na realni oceni stanja v zvezi.

Proces vzpostavitve Evropske unije se je formalno začel leta 1951, ko je bila s Pariško pogodbo ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ECSC). ECSC je bila mednarodna organizacija, ki je obsegala šest držav (Belgijo, Francijo, Zahodno Nemčijo, Italijo, Nizozemsko in Luksemburg), njena naloga pa je bila transnacionalna regulacija industrijske produkcije pod skupno avtoriteto, ki bi, po besedah takratnega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, preprečila nadaljnje morebitne vojne na kontinentu do te mere, da bi vojna postala »ne le nezamisljiva, temveč tudi materialno nemožna.« V dolgi evropski zgodovini je bila vojna namreč stalnica, rivalstvo med dvema evropskima velesilama, Francijo in Nemčijo, pa zgodovinska stalnost.

Neizrečena predpostavka ustanovitve ECSC – ki je predhodnica tako kasnejših Evropske ekonomske skupnosti in Evropske skupnosti za jedrsko energijo, ki sta bili formalno ustanovljeni leta 1957 z Rimsko pogodbo, kot tudi sodobne, z Maastrichtsko pogodbo ustanovljene Evropske unije – je bila enostavna: da bi se izognili političnemu šovinizmu, kar se je kot posledica nekonkurenčnega industrijskega kapitala v Nemčiji zgodilo pred drugo svetovno vojno, je potrebno radikalno spremeniti teren, na katerem se kapital srečuje s problemi akumulacije. Pariška pogodba je tako vzpostavila enotni trg premoga in jekla, katerega namen je bila nevtralizacija konkurence v pridobivanju surovin med naštetimi evropskimi državami.

Projekt integracije kapitalističnih elit

Kot takšen je bil projekt evropskih integracij že v začetku zamišljen ne kot projekt integracije evropskih narodov, ampak kot projekt integracije kapitalističnih elit – v marksističnih terminih bi ga lahko poimenovali za projekt združitve in rekompozicije transnacionalnega vladajočega razreda v Evropi. Šlo je torej za metodo transformacije razmerij sil, vzpostavitve novih koordinat razrednega boja, kjer bi kontinentalni vladajoči razred, z uvedbo transnacionalne strategije, lahko obšel konkretne nacionalne razredne sestave. Formacija vladajočega razreda in uvajanje delovne discipline sta namreč začeli potekati na transnacionalni ravni, medtem ko je politična moč organizirane družbe ostala vpeta v okvire nacionalnih držav. Tovrstno razmerje sil se ni spremenilo vse do danes.

Konkretno je to pomenilo naslednje: organizacije kapitalistov vseh vrst, kot so denimo Evropska okrogla miza industrialcev (ERT), Mednarodna trgovinska zbornica (ICC), Evropska zveza za gospodarsko sodelovanje (ELEC) in druge, so nase prevzele vlogo planerjev gospodarskega razvoja Evrope. Projekt kontinentalne železniške mreže, del katere je tudi pomemben most Oresund med švedskim Malmöm in danskim Kobenhavnom, je bil denimo posledica plana ERT iz leta 1984 in njegove uspešne implementacije preko lobističnih pritiskov v evropskih institucijah. Prav tako je bil plod iste skupine industrialcev neoliberalni načrt za spopadanje z brezposelnostjo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, na istem zelniku pa sta zrasli tudi ideji enotne valute ter enotne obrambne in zunanje politike unije. Razlog zakaj se nikoli, kljub mnogim poskusom in političnim pritiskom, ni vzpostavila enotna evropska socialna politika, enotna minimalna plača ali integracija javnega zdravstva, tiči v istem grmu.

Politično-birokratska nadstavba Evropske unije je torej intimno povezana s strategijo velikih kapitalov v Evropi. Zato ni nenavadno, da trpi za demokratičnim deficitom in izključenostjo tistih evropskih ljudstev, katere naj bi idejno povezala. Vendar pojav specifičnih idej med družbenimi skupinami ni odvisen zgolj od latentnega interesa vladajočega razreda. Ideologije, če jih razumemo kot oblike zavesti, s katerimi si različne družbene skupine razlagajo svojo lastno pozicijo v svetu, ki jo določajo protislovja v proizvodnem procesu, so odvisne od več dejavnikov. Zato je tudi načinov razumevanja političnega projekta kakršna je EU več in na tej ravni lahko prepoznamo sodoben problem dojemanja evropskih integracij pri različnih družbenih skupinah.

V sredinem nagovoru je Juncker predstavil idealistično vizijo razvoja Evropske unije. V njej, poleg tradicionalnih idej o skupni evropski obrambni politiki, poglabljanju enotnega trga in prostotrgovinski integraciji v svetovni trg, ni umanjkalo niti dolgo pozabljenih krilatic o socialnih in delavskih standardih, vodenju okoljskega boja, enotnosti med vzhodnimi in zahodnimi članicami ter odprtosti k priključitvi držav nekdanje Jugoslavije ter Albanije, danes oklicanih za zahodni Balkan.

Z Evropo in zaradi nje trpel ter obupaval

»Celo življenje sem živel in delal za evropski projekt. Včasih sem z Evropo in zaradi nje trpel ter obupoval. Skozi dobro in slabo, nikoli nisem izgubil svoje ljubezni do Evrope,« je samohvalno dejal Juncker in se pri tem ni zlagal. Kar 18 let je bil namreč luksemburški premier in predsednik Krščanske socialne ljudske stranke, ki je ena izmed prvotnih podpornic evropskega projekta, kasneje je postal prvi predsednik evroskupine, danes pa zaseda mesto predsednika Evropske komisije. Zato ga lahko brez slabe vesti klasificiramo med evrokrate – skupino politikov in birokratov Evropske unije, ki projekt živijo, v njegovem primeru skoraj vso aktivno življenje. Ni nenavadno, da se ravno v teh glavah pojavljajo plemenite ideje o skupni poti in enotnemu razvoju zedinjene Evrope. A teh idej ne delijo vsi nosilci politične moči v uniji ter njeni prebivalci. Protislovja v sferi proizvodnje, ki se manifestirajo v konkretnih konfliktih, nacionalne politike silijo k bolj nacionalističnim in populističnim težnjam, pri evropskem delavskem razredu pa se, predvsem na periferiji, manifestirajo v splošni jezi in evroskepsi.

Tako ni nenavaden nemuden negativen odziv nacionalnih vlad na Junckerjev govor. Francoska vlada je protestirala proti ideji o hitrem pristopu vseh držav članic v evro, Avstrijski premier Christian Kern pa je nastopil proti ideji o premiku šengenske meje na zunanje meje Romunije in Bolgarije. Ideji o prestrukturaciji Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM), ki je danes pod avtoriteto evropskega sveta, se pravi voditeljev držav članic, v Evropski denarni sklad, ki bi ga nadzorovala komisija, pa že dlje časa ostro nasprotuje nemški finančni minister Wolfgang Schäuble.

Kar lahko potegnemo iz Junckerjevega govora o stanju unije, je predvsem dejstvo, da različne družbene skupine v Evropi govorijo različne jezike in na različne načine, ki izvirajo iz njihove strukturne pozicije, razumejo evropski projekt. Medtem, ko si evrokrati, morda zelo iskreno, a še vedno pod neposrednim vplivom industrijskih in finančnih gigantov, prizadevajo za enoten politični razvoj unije, ki bi gospodarstva in trge držav članic še bolj integriral ter tako zagotovil večjo gospodarsko moč kontinenta, se nacionalni voditelji soočajo s konkretnimi problemi, ki jih tovrstni proces integracij proizvaja na nivoju zagotavljanja delovnih mest in čim hitrejšega nacionalnega gospodarskega razvoja. Delavke in delavci EU pa vidijo predvsem vsakodnevne posledice tovrstnega razvojnega modela, ki je v veliki meri odgovoren za padec življenjskega standarda in porast neenakosti. Grčija je tukaj mejni primer, a s podobnimi izzivi se srečujejo prebivalke in prebivalci vseh držav evropske periferije. Njihovo nezadovoljstvo, ki napaja evroskepso, je posledica načina integracije, ki izvira iz interesov vladajočih razredov po obvodu razredne konfrontacije preko vzpostavitve transnacionalnega bloka za čim bolj nemoten proces akumulacije kapitala.

Časi razgradnje globalnega reda

Da se z Evropo solidarnosti, enakosti in vladavine prava, kakor jo je naslikal Juncker, lahko strinja velika večina prebivalstva EU, sploh v časih razgradnje globalnega reda, je razumljivo. A vrednote so, prosto po Marxu in razsvetljenski tradiciji, ideali h katerim moramo stremeti ter ki jih moramo zagotoviti na materialnem in ne le na formalnem nivoju. To pa je nemogoče brez radikalne spremembe integracijskega projekta, brez premika stran od integracije trgov k integraciji osnovnih javnih storitev, solidarnostne mreže in delavskih pravic. Da bi bolj integrirana EU lahko postala smiselna ideja za evropski delavski razred, ki bi aktivno pristopil k integracijskemu projektu, umanjka konsistenten plan za izhod iz izkoriščevalskega družbenega reda, ki je zrušil socialne in solidarnostne temelje družbe. Evropska unija bo dolgoročno ali na novo izpogajana po razrednih linijah ali pa bo razpadla po mejah nacionalnih držav.